KDAJ JE PRAVI ČAS, DA NEKOMU NEKAJ POVEMO?
Večkrat sem opazila, da je pomemben pravi trenutek, da nekomu poveš, kar te muči. Z vami bom delila primer z mojim sinom. Ima 17 let, puberteta se je začela v 8. razredu. Takrat je bilo bliskanja in kreganja in dvigovanja mojega pritiska (kar sploh ni slabo, ker imam nizkega J) No, v glavnem nič ni bilo fajn, stalna neka napetost med nama. Okej, njegovi hormoni so delali na polno, meni pa očitno tudi.
V teh letih sem ves čas imela namero, da poiščem pravi način komunikacije. Seveda je to včasih nemogoče in je bilo potrebno postaviti meje, če ne ti otrok zleze čez glavo, potem si pa pečen. Vzgajala sem ga vsa leta sama, zato je bilo toliko težje. Ampak to je bila moja izkušnja in je vse ok.
Kaj sem se naučila?
Da moram najti pravi čas, ko mu hočem nekaj povedati, svetovati, ali samo izraziti kako se počutim. Moja namera je, da z njim govorim iz lastne integritete, brez manipulacij, ustrahovanj ali podobno. Zavedam se, da se mi vse vrača, zato pazim kaj dajem v odnosih, ker to potem tudi dobivam. Čudni načini škodijo vsem vpletenim, zato sem jih nehala uporabljati.
Ko se hočem z njim pogovoriti o tistih globokih tematikah, čakam da je nanje pripravljen. Ker dobro zaznavam energije, vem, kdaj je za tak pogovor odprt. Nazadnje je bilo zelo lepo, ko sva se odkrito pogovorila. Ko jaz spoštujem njegov »čas«, vidim, da pridobim pri njem še več spoštovanja in med nama se ustvari lepo polje ljubezni. Ko sem naredila nasprotno, je bil na drugi strani upor ali celo napad nazaj (resnici na ljubo, so me ti »težki« dogodki največ naučili).
Otroci so naše ogledalo, ki nam pokaže resnico. Sama sem dostikrat mogla iti po pogovoru z njim v sobo dihati in spuščati ter zdraviti občutke, ko sva se s sinom sprla. Hudo mi je bilo, da ne morem do njega, obenem pa sem s tem, kar se je dogajalo med nama, zdravila svojega notranjega otroka. Svoje rane, svojo žalost, svojo bolečino, svoj način, ki ni bil pravi.
In kako popraviti odnos?
Jaz se tega lotim tako, da grem najprej pogledati sebe. Na katere boleče točke mi je oseba pritisnila in zakaj. Največkrat začutim jezo, žalost ali razočaranje, včasih tudi sovraštvo. Začnem globoko dihati in spuščam iz sebe vse, kar me bremeni. Včasih začnem že takoj delati vijolične osmice, ki poskrbijo za to, da se naredi energijska poravnava med dvema. Pregledam pa dodatno še celotno situacijo z rekapitulacijo in s tem povrnem sebi in tej osebi vso energijo ter dobim odgovor zakaj se je zgodilo, kar se je.
Takoj ko si priznam resnico, sprejmem svojo odgovornost in se odvežem od napačnega načina delovanja, se zgodi čudež. Oseba spremeni svoj način do mene in tako vem, da sem spet en delček v sebi pozdravila ter dala novo možnost odnosu.
Znajo sicer biti te stvari naporne, ampak ko imaš v sebi to zavedanje, da je svet tvoje ogledalo in da si najprej poglej kaj je v tebi nerazrešeno, potem se veliko lažje živi. Najlepše darilo sebi je zame zavestno bivanje. To mi daje pogon, voljo in odpira moje poti, kamorkoli grem.
Upam, da vam moji Blogi pomagajo kaj osvetliti, razumeti ali spremeniti.
