»Kar naprej gospa, kaj bo dobrega?«

»Dobrega nič. Veste, imam veliko stisko. Ponoči skoraj nič ne spim, tišči me v prsih, misli so kot pobezljane in nikakor ne najdem zadovoljstva v ničemer več. Še nakupovanje ni več to, kar je bilo. Zato vem, da je z mano zagotovo nekaj narobe,« hiti govoriti Karmen.

»In kdaj so se začeli pojavljati ti simptomi?«

»Kakšen mesec nazaj. Je pa iz dneva v dan huje, kot da se nekaj nabira in nabira … Počutim se kot  vulkan, ki ni bruhal že 40 let, pa bo zdaj vsak čas.«

»Gospa, tako počutje je naravno, saj prihajate naproti menopavzi,« preveri v kartonu njen EMŠO. »Veste, potem hormoni malce ponorijo in že imamo kaos. Imate redne spolne odnose?«

»Gospa doktorica, brez zamere, ampak meni hormoni norijo že od srednje šole. Vsakič ko sem jih skušala umiriti s spolnostjo, sem bila za kratek čas pomirjena, potem pa je spet vse prišlo za mano. Do zdaj sem lahko to še nekako premagovala, zdaj pa ne gre več!«

Doktorica si misli: »Ta je danes že peta po vrsti. Očitno je, da tudi njo daje luna. Saj ne verjamem v te vrače, ampak jasno je razvidno, da se vsak mesec ob polni luni začne ljudem trgati. Mi zdravniki pa smo potem tisti, ki jih še najbolj pokasiramo,« se v sebi jezi zdravnica. Naglas spregovori: »Slecite se, da vas malo pregledam.«

Karmen se sleče in medtem ko jo gospa doktor pregleduje, razmišlja o kolegici iz osnovne šole, ki si je ozdravila ščitnico. Šla je k nekemu zdravilcu in ta ji je pomagal, da je ozdravela. »Kaj pa, če tudi jaz potrebujem drugačen pristop? Hm, upam, da še imam njeno številko,« po tihem tuhta Karmen.

»Gospa Karmen, meni se zdi vse v redu, tudi izvidi za kri in vodo so čisto v mejah normale. Bi želeli, da vam dam napotnico za psihiatra? Ali pa vam predpišem kakšne tablete za pomiritev?«

»K psihiatru pa že ne grem! Pa tudi pomirjeval ne bom jedla! Kaj me ne morete dati na kakšne dodatne raziskave?«

»Ja, edino, če vam zamenjamo glavo,« si misli zdravnica, naglas pa reče: »Vse, kar sva lahko, sva že pregledali. Fizično ste zdravi kot riba. Teži vas nekaj drugega in tukaj vam jaz ne morem pomagati.«

»Očitno res ne!« očitajoče krikne Karmen.

»Dandanes je skoraj že vsak človek pod stresom. Poiščite nekaj, kar vas bo pomirilo. Saj veste, kako pravijo, da je vse v glavi. Morda bi bil čas za vas, da spremenite način življenja,« ji svetuje zdravnica.

»Bo že držalo, kar pravite. Po starem ne bo šlo več naprej, razen, če želim pristati v Idriji. Pokrajina je sicer tam zelo lepa, a bivati v hotelu za bolne me ne mika preveč,« že napol v smehu pove Karmen. »Hvala, gospa doktorica, morda je res čas za spremembo.«

»Srečno, gospa Karmen! Če si premislite za psihiatra, pa se le oglasite po napotnico!« za njo še zakriči doktoresa.

 Karmen odvihra iz ordinacije in se za trenutek hvaležna, da je z njenim zdravjem vse v redu, odpravi proti avtu. »Pa saj mi materialno prav nič ne manjka. Ne razumem, zakaj ne morem biti zadovoljna s tem, kar imam?« In takoj se spomni Petra, s katerim sta pred mesecem dni končala dvoletno zvezo. Imela sta se zelo lepo do trenutka, ko ga je zalotila, da se dobiva s pol mlajšo od nje. Čeprav ji je zatrjeval, da jo ljubi, si ni mogla dovoliti take sramote. »Ne moreš zaupati nekomu, ki te tako grdo izda in prizadene. In zakaj se mi to nonstop dogaja, da je z vsakim moškim nekaj narobe? To mi res ni jasno,« se pogovarja s seboj v mislih. Pride do avta, poišče ključe, ga odklene in se usede. Glavo nasloni nazaj in začne nezadržno hlipati. »Ne morem več tako naprej! Aaaaaaa! Pa zakaj se to prav meni dogaja!?« Nihče ne odgovori. Čez deset minut vžge svojo novo mečko in se odpelje.

Na poti domov že hoče zaviti v butik, ki ga po radiu mnogo preveč oglašujejo, da vsaj malo potolaži svoj ranjeni ponos. Na tabli ob cesti zagleda napis »Pokličite zdaj!« in kot bi dojela sporočilo vesolja, se spomni tiste znanke. Ustavi se na avtobusni postaji, vklopi vse štiri smernike in poišče njeno številko. Pokliče in jo preklopi na zvočnik.

»Zdravo Jasna, Karmen tu! Se me spomniš iz osnovne šole? Bila sem v paralelki c-razreda.«

Po kratkem molku klicana reče: »Ja, zdravo! Seveda se spomnim. Kako si?«

»No ja, no. Ravno zdaj sem v obdobju, ko se ne počutim prav dobro. Veš, slišala sem, da si imela težave s ščitnico in si jih premagala. Zanima me, kako ti je to uspelo.«

»Nisem se še čisto pozdravila, sem pa vsaj tablete nehala jesti. Veš, je bilo kar hudo en čas. Hodila sem od zdravnika do zdravnika, potem k različnim zdravilcem in na koncu le našla osebo, ki mi je pomagala. Precej drugače, kot sem si predstavljala, ampak ti povem, da sem zdaj čisto druga.«

»Kam pa hodiš?«

Hodim na delavnice k neki ženski, pa doma tudi precej delam na sebi. Je pa to poseben način dela, drugačen od tistega, ki sem ga poznala prej, ko sem obiskovala zdravilce.«

»Za kakšen način pa gre?« radovedno vpraša Karmen.

»Gre za to, da sam najdeš vzroke svoje bolezni ali težav v odnosih. Greš v korenino svojega problema in jo tam ozdraviš, če me razumeš. Ko to narediš, vidiš ozadje svoje drame in potem veš, zakaj se ti nekaj dogaja.«

»Hm, ni mi sicer čisto jasno, kaj s tem misliš, ampak recimo, da razumem. Torej te ne pozdravi nekdo drug, ampak ti sam sebe? Pa to res deluje?«

»Jaz delam tako že osem let in deluje. Je pa najbolje, da sama poskusiš in se potem odločiš, ali je to okej zate ali ne. Če želiš, ti pošljem kontakt, pa pokliči in vprašaj. Iz prve roke je najbolje,« se zasmeje Jasna.

»No, pa bom. Hvala ti za tole! Veš, se kar bolje počutim. Če boš imela kdaj čas, bi se lahko dobili na kavi, da mi kaj več poveš o svoji izkušnji.«

»Seveda, Karmen, kar pokliči me. No, potem pa se drži in lepo skrbi zase.«

»Bom, hvala! Ti tudi. Čau čau!«

Linija se je prekinila. Kot bi del nje vedel, da je to prava rešitev zanjo, olajšano zavzdihne in komaj čaka na številko. Petnajst sekund je bilo dolgih kot cela ura, ko se na zaslonu končno pojavi ime. Pritisne na slušalko in že se sliši zvonjenje. Srce ji razbija kot za stavo. Kar naenkrat pod pazduhami začuti curek in pomisli, da takšne treme ni imela že od zadnjega razgovora za službo.

Na drugi strani odločen ženski glas reče: »Ja, prosim?« Karmen zastane glas, potem pa pogumno pove, zakaj kliče in česa si želi. Ženska jo posluša in potem ji da termin. Že takoj po klicu Karmen postane neučakano radovedna in se sprašuje, kako bo videti obisk v živo. Komaj dočaka dneva, ko je dogovorjena s terapevtko.

Čez teden dni …

»Zdravo, kar naprej,« povabi Lučka lepo oblečeno Karmen v svoj dom. Poda ji roko, ki Karmen stisne, in jo pogleda v oči. Bile so sinje zelene, izražale pa so neko posebno moč. Kot bi od znotraj žarele.

»Tukaj se lahko sezujete, če želite copate, so v tistem kotu,« pove Lučka in ji pokaže, kje se bosta usedli. Prijetna soba, z nekaj slikami in rožami ter veliko knjigami. Najprej se Karmen razgleda in kmalu ji v oči padejo svetleči kristali.

»Jih uporabljate za zdravljenje?« vpraša Karmen.

»Samo po potrebi. Tudi zase jih vzamem samo, ko čutim da potrebujem njihovo podporo,  drugače jih pustim pri miru. Ali se lahko tikava?«

»Ja, lahko.«

»Dobro potem, lažje mi je, če sva na ti. Usedi se in mi povej, kaj se ti dogaja.«

»Znašla sem se v čudni situaciji. Nobena stvar me ne zadovolji več. Pred dvema letoma sva se s partnerjem razšla in od takrat čutim eno veliko praznino v sebi. Drugače sem materialno preskrbljena, ampak …,« nastal je premolk. Čez čas je nadaljevala: »V preteklosti sem sem se v takih situacijah pomirila s tem, da sem si kaj kupila ali si privoščila, šla na potovanje, s prijateljico na kosilo … Zdaj pa tudi to ne pomaga prav dosti. Zadovoljstvo traja kratek čas, potem pa me spet zajame neka teža. Tukaj sem za to, ker si želim izvedeti, kaj zavraga se dogaja z mano.«

»Dogaja se to, da si prišla v stik s svojimi pravimi občutki. Ker bi se radi osvobodili, ti pa še ne veš kako, pritiskajo nate in ti se počutiš zanič. Ko boš spoznala ozadje tega, kar se dogaja v tebi,  boš veliko lažje dihala. To pa so koraki, ki zahtevajo čas. In ne bo šlo od danes na jutri!« Lučka smeje dokonča stavek.

Izrečene besede so Karmen zadele v živo. Del nje je točno vedel, o čem ji ta zdravilka govori, drug del pa ji je začel prišepetavati, da so to laži in naj hitro spoka od tam. A neka nevidna sila ji ni dovolila oditi in ego je začel noreti.

Ego je pričel vpiti: »Kaj se pa greš! To tukaj je eno samo sranje! Saj imaš vsega zadosti, boš že prebolela trenutno počutje, če ne drugače, s kakim martinijem ali dvema. Kaj ne vidiš, da te hoče ženska samo zmanipulirati! Hitro dvigni svojo rit in odpeketaj stran od te čarovnice. Trgovine so še odprte, greva raje tja, kjer se kaj dogaja. Kaj še čakaš!«

 V tistem trenutku ji je postalo jasno, da znotraj nje bivata dve osebi. Ena, ki hoče spremembe, in druga, ki jih močno zavrača. Kako, da tega še nikoli prej ni opazila? Zamišljeno se je spraševala, kaj narediti zdaj s tem, ko jo je Lučka, ki je začutila, kaj se z njo dogaja, nagovorila: »Veš, ko se duša odloči za spremembo, dobi najhujšega sovražnika – gospoda Ega. Ta ji začne težiti in je ne spusti kar tako. Takrat se prava borba šele začne.«

 »Ja noro, pa saj mi bereš misli! Zdaj me je prijelo, da bi se spravila takoj stran od tu! Kot da živita dve osebi v meni! Za trenutek sem mislila, da nisem normalna!«

»Haha, sem zaznala, ja, bila si že na meji, zato sem morala prekiniti tega blazneža!«

»A je to normalno?«

»Ego obišče vsakega, ki se bori za zavest. Samo od nas je potem odvisno, ali mu podležemo ali ga premagamo.«

Karmen se zamisli in v sebi začuti neke vrste potisk, ki jo sili, da naglas spregovori: »Kaj moram narediti, da se ga rešim?«

»Najbolje, da kar začneva s terapijo in ti sproti še kaj razložim, če bo treba.«

»In kako me boš pozdravila?«

»Tu se boš naučila, kako s pomočjo različnih energijskih tehnik in meditacije pozdraviš svoje življenje. Sama. Jaz ti ob tem samo pomagam, kot neke vrste mentor.«

»Pa se to sploh da?« malo nejeverno vpraša Karmen.

»Najlažje bi vsekakor bilo, da položim roke nate in ti čudežno ozdraviš, kajne? Ampak ne gre tako. Vse izkušnje, ki si si jih nabrala, je treba ozavestiti. Ker so tvoje, jih nihče ne more ozavestiti namesto tebe, lahko ti pa pri tem pomaga. Gre za tvojo energijo, katere lastnica si ti sama, in zato jo moraš sama spoznati, se naučiti delati z njo ter jo pobrati nazaj iz preteklosti,« razloži Lučka.

Karmen začne razmišljati, da raje ne bi zbujala okostnjakov, ki že dolgo mirno spijo.

Kot odgovor na njene misli Lučka pove: »Ne skrbi, vse se bo zgodilo postopoma in takrat, ko boš pripravljena. Sproti se ti bodo razkrili tudi odgovori na tvoja vprašanja. Veš, vsega naenkrat se ne da razložiti. Pridi, raje kar začniva, in sicer z eno lahko tehniko, ki se imenuje kundalini. Stojiš z nogami malo narazen, roke imaš ob telesu, v kolenih pa gibaš, kot bi jih imela na vzmeteh. Naj ti pokažem.«

Lučka je začela smešno stresati telo in Karmen je ponovila za njo.

»Zapri oči in stresaj telo, kot bi želela nekaj iztresti iz sebe. Jaz bom medtem popestrila tole še z malo glasbe.«

Tehniko sta izvajali skoraj deset minut, sledile so ogrevalne vaje za celo telo, nato pa sta izvedli še nekaj tehnik za moč. Bile so nenavadne, pa vendar so zares nekaj ´naredile´ v telesu, saj je Karmen kar naenkrat začutila, da bi lahko premikala gore. Potem ji je Lučka razprla ležalko in ji naročila, naj se uleže. Ona se je usedla zraven in rekla:

»Zdaj bova delali rebirthing (prev: ponovno rojstvo). To je močna zdravilna tehnika, tvoja naloga je, da samo globoko dihaš in se ovijaš v belo svetlobo od prstov na nogah spredaj navzgor z vdihom in z izdihom po zadnji strani telesa navzdol. Takoj za vdihom je vedno izdih, brez presledka.«  

Po petih minutah globokega dihanja je Karmen kar naenkrat planila v jok.

»Dovoli občutkom, da se izrazijo. Dolgo časa si jih skrivala pred seboj, zdaj pa je čas, da si jih priznaš. Jokaj, kriči ali se smej, izrazi, kar čutiš, in bodi iskrena do sebe.« 

Kmalu zatem so se začele pojavljati še slike. Karmen je začela podoživljati svoje otroštvo, ko je bila razigrana in zadovoljna punčka. Potem sta se starša ločila, ločitve še do danes ni prebolela (čeprav je mislila, da jo je). Ta spomin jo je tako užalostil, da je začela hlipati kot mala punčka. Vsega, česar takrat ni izrazila, je zdaj drlo iz nje kot slap. Čas je v podoživljanju tekel drugače. Poleg slik in občutkov je čutila mravljince po celem telesu, roke ji je krčilo, kot bi imela revmo, in če bi morala zakričati na pomoč, tega ne bi mogla, saj so jo mravljinci presenetili tudi po obrazu.

»Karmen, ne boj se, vse se dogaja tako, kot se mora. Krči bodo potem popustili, važno je samo, da zdaj dihaš in dovoliš energiji, da naredi svoje.« ji je prigovarjala Lučka. Del nje je procesiral dogodke, drugi pa je bil v strahu zaradi intenzivnega notranjega dogajanja, saj je bilo nenavadno in zelo močno. Kljub strahu je dihala dalje in podoživljala grozna stanja, čutila je sebe, kot bi bila zavita v nekakšen kokon. Ko se je zdihala, se je kokon začel topiti in začutila je toploto po celem telesu. Po uri in četrt se je proces pomiril. Lučka ji je naročila, naj začne dihati normalno in naj počiva. Nadaljnjih 20 minut je bilo za Karmen najbolj božanskih, kar jih je kdaj doživela. Bila je lahka kot peresce, prvič je začutila sebe kot breztelesno bitje, videla belo svetlobo, ki se je igrala z njo, in celo dobila navodila, da je to, kar je naredila, prava stvar. Najraje bi ostala kar tam za vse čase, saj so bili ti občutki zares posebni.

Lučkin glas jo je povlekel nazaj v telo: »Zdaj se počasi spravi k sebi, in ko boš lahko, se usedi.«

 »Uf, to pa je bilo zelo močno, kaj takega še nisem doživela. Sem se pa vmes spomnila, da sem dve leti nazaj neki večer preden sem zaspala, ´videla´, da bom takole dihala. Neverjetno!« je bila v obraz popolnoma spremenjena in vidno začudena Karmen.

»Kaj pa se ti je dogajalo?«

Kar nekaj trenutkov je Karmen porabila, da je zbrala misli in doživete dogodke.

»Toliko stvari je bilo, da težko vse opišem. Tole z mravljinci je pa neverjetno, sem mislila, da bodo moje roke za vedno ostale tako zakrčene,« je pokazala smešno pozo, medtem ko je govorila. Lučka se je zasmejala in pokimala z glavo.

»Šla sem skozi otroštvo in prišla do ločitve staršev. Sploh nisem vedela, da sem potlačila toliko bolečine. Ne morem verjeti, da jo tako dolgo že nosim v sebi. Kaj smo vsi tako zapacani s temi občutki?«

 »Ja, smo. Nekateri bolj, drugi manj, odvisno od tega, kako stara duša si in od tvoje naloge,« razloži Lučka.

»Saj potem ni čudno, da zbolimo, ko pa imamo toliko dreka v sebi,« se ni mogla načuditi Karmen.

»Res je ja, pa še vedno gremo raje k zdravniku po tablete ali pa se bašemo s hrano, pijemo, kadimo, govorimo grdo o drugih, kot da bi se poglobili vase in raziskali sebe. Delo na sebi je proces, je pot in je del tebe. Duše ne moreš ločiti od fizičnega telesa, saj je najprej obstajala duša, kot čista svetloba, in šele potem je nastalo telo.«

Karmen je kar naenkrat postala zelo utrujena. Tale »rebirthing« ji je dal lekcijo, ´postefekt´ ji je sporočil, da je  čas za odhod.

»Oprosti, ampak nisem več sposobna govoriti. Postala sem zelo utrujena. Sva midve za danes končali?«

»Sva. Najbolje, da greš zdaj domov, počivat, da se energija usede in prizemlji. Po takem zdravljenju potrebujemo počitek.«

»Grem, ja, ker se počutim čisto izmučena. Pa sem samo malo bolj dihala!«

»Ni to kar neko navadno dihanje, veš, to so močne tehnike, s posebnimi učinki.«

»Vidim, ja. In kdaj naj zdaj spet pridem?«

»Najbolje je priti vsaj enkrat tedensko, bi se pa sproti dogovarjali, če bi bil potreben še kakšen dodaten obisk. Jutri me prosim pokliči, ko boš imela čas, ker bi ti rada še nekaj povedala.«

»Bom. Tole je bilo pa kar divje,« se še kar ne more načuditi Karmen.

»Velja. Ne pozabi poklicati. In če imaš kakršnakoli vprašanje, sem ti na voljo tudi prej, če ne boš zdržala do jutri,« se je nasmejala Lučka.

»Prav. Hvala zaenkrat.«

Karmen vstane in malo se ji zavrti. Počasi se napoti v vežo, kjer se obuje in obleče, po glavi pa ji rojijo slike pravkar doživetega. Poslovi se in odpelje domov. Najprej odhiti na stranišče, se preobleče v udobna oblačila in se zlekne na sedežno. Še preden je uspela pogledati na uro, že je padla v globok sen.