Védenje ne pride glasno kot grom ampak kot pomladni vetrič, ki od nekod kar nanekrat zapiha. Ne da se ga dokazati ali kopirati, ker je edinstven. Prežame te s posebno modrostjo, kot bi se okopal v potočku mentola.

Védenje je mnogo več od znanja, a sam se nima za večvrednega. Ne moreš ga dokazati, čeprav je kot žarnica, ki osvetljuje z močjo tisočih luči.

Najlepši občutek zame je, ko védenje pride k meni na obisk. Prežame me notranji mir, delčki celote, ki sem jih predtem tisočletja z muko skušala razumeti z umom, se v delčku sekunde sestavijo s tako lahkoto, kot trepetajo krila rumenega metulja.

V takem občutju bi lahko ostala zavekomaj.

Ko dvigneš svojo energijo zavestno odpreš vrata védenju, ki komaj čaka da vstopi vate. Takrat si končno v sebi, kjer tvoji zakladi čakajo nate. V trenutku neskončnosti si samo zlit z vsemogočnim, s sabo, z naravo, z vesoljem.

In samo Veš.